Je pomembnejše prijateljstvo ali ljubezen?

Obenem mineva sedmi dan, odkar jaz ne govorim z XX. Ne odgovarjam mu na nič in v šoli se mu skušam izogibati. Kljub temu včasih naključno trčiva drug v drugega v jedilnici ali na stopnišču, na kar pa seveda sama nimam nobenega vpliva. Kriva je sinhroniciteta – to je čisto resen znanstveni pojav, ko so dogodki smiselno povezani, vendar nimajo istega vzroka. Res imava oba z XX hkrati preblisk, da bi spremenila vsebino želodca ali nadstropje, a ne zaradi namere, da bi se srečala.

Zveni zakomplicirano? Hja, tudi moje življenje je trenutno izjemno komplicirano. Težko je zaključevati šolsko leto, če si zraven skregan z najboljšo prijateljico, mogoče zaljubljen in je mogoče ta, v kogar si zaljubljen, celo zaljubljen vate, kljub temu pa se moraš delati, da ti za nič od tega ni mar, ker v resnici nimaš pojma, kaj je pomembnejše: prijateljstvo ali ljubezen?

V šoli bi se morali učiti reševati take dileme, namesto da izgubljamo čas z matematiko in zgodovino.

Prijateljstvo!

»Klarči, to je že prav trapasto. Nič nimam z XX!« sem zadnjič rekla Klari Jasni, ko ni mogla drugače v učilnico, kot da se je med vrati zaletela vame (priznam, mogoče sem se ji nastavila, da bi jo prestregla – in sem dobila tudi svojo kazen, ker se je vame nalašč butnil tudi butasti Damir, ki si je prvič v življenju prizadeval biti čim prej pri pouku).

Klara Jasna je zasikala: »Pa bi prej mislila. Preden si šla osvajat fanta, ki mi je všeč.«

Če ne bi bili v šoli, bi ob tem gotovo obupano zakričala. Tako pa sem samo zavzdihnila: »Nikogar nisem osvajala. Šla sem s tabo, ko sta se dobila, ker si – naj te spomnim – nisi upala iti sama. In z njim sem si dopisovala v tvojem imenu!«

»Ampak je vedel, da si ti.«

»Če bi si upala pisati sama, niti ne bi vedel, da obstajam.«

»Ja, pa bi. Ker mene sploh ne opazi.«

Hecno. Včasih nekatere reči res zvenijo smiselno, čeprav med njimi ni nobene vzročne povezave. Če bi se vame zaljubil vsak, ki spregleda Klaro Jasno … No, saj razumete, kam merim. Imela bi več milijard oboževalcev in se ne bi vsak večer stiskala k plišastemu medvedku, sprašujoč se, zakaj sem tako presneto sama.

»Klara Jasna, to ni logično.«

Klara Jasna je bila od nekdaj izjemno razumna, in če bi ji starši lahko dali še tretje ime, bi bilo to nedvomno Znanost, mogoče Dejstvo. Logiko je postavljala nad vse in to, da ji je zaljubljenost zameglila presojo, me je še dodatno zaskrbelo.

»Vse je logično,« je stisnila skozi zobe. »XX ti je všeč in naredila si vse, da bi pozabil name in se zaljubil vate.«

»Klarči, nisva v telenoveli.« Morala sem zaviti z očmi. »Ničesar nisem naredila. Pravzaprav sem se trudila biti ti. V resnici se je zaljubil vate, samo misli, da sem jaz ti.«

»Ne, pa ne misli. Že ves čas ve, da si ti ti, in ti si mu všeč. Ti, ne jaz.«

Jaz, ti, jaz, ti … kakšna zmeda. Prepričana sem bila, da bo vsak čas zajokala. Zato me je precej presenetilo, ko je, kot bi odrezal, nenadoma dvignila glavo, potisnila rame nazaj in rekla: »Ampak s tem ni nič narobe. Všeč mu je, kdor mu je pač všeč. In tudi ti se lahko zaljubiš v kogarkoli na tem svetu. Samo ne pričakuj, da bom ob tebi in poslušala, na kakšen krasen dejt te je peljal ali kako krasne očke ima ali kako je pameten in lep – ker to že vem. In ne bi prenesla.« Pogledala me je naravnost v oči in zaradi njenega pogleda so mi zaledeneli še nohti na nogi. »Če boš z njim, ne moreva več biti prijateljici. Odločitev je tvoja.«

»Tvoje prijateljstvo mi je najpomembnejše!« sem pohitela, še preden je Klara Jasna dokončala.

Ampak priznam, da sem že takrat vedela, da mogoče lažem.

Ljubezen!

»A ne maraš krompirja?«

Presneto. Zoprna, zoprna sinhroniciteta. Da sva se morala spet srečati.

»Ne maram krompirjeve solate.«

»Jaz jo imam pa rad. Lahko bi svojo dala meni.«

Ha, evo. Škoda, da ni zraven Klare Jasne. Potem bi videla, da sva si z XX povsem različna in da ni variante, da bi pristala skupaj. Saj vendar ne morem biti s fantom, ki ima rad krompirjevo solato, ki jo jaz sovražim, ne?

»Lahko prisedem?«

Nalašč nisem odgovorila. Samo s polnimi usti ocvrtega osliča sem zamomljala: »Mhmnhm.«

Kljub temu je sedel na najbližji stol. Na mojo veliko žalost me je to razveselilo.

»Torej, kaj imaš proti krompirjevi solati?«

V tistem trenutku ničesar več.

Vseeno sem odvrnila: »Kisla in mrzla je.«

»Aha,« je pokimal in skomignil: »Jaz jo imam pa rad.«

»Si rekel, ja.«

Ker nisva vedela, kaj bi dodala, sva si usta natlačila s hrano. On s krompirjevo solato, jaz z osličem. Nihče, ki naju je videl, ne bi mogel reči, da sva zaljubljena …

Ne prijateljstvo in ne ljubezen?

… razen Klare Jasne, jasno.

»Priznaj si že,« mi je spustila, ko sem odnesla pladenj in se mi je kot duh prikradla za hrbet. »Zatreskana si vanj.«

Vzrojila sem. »Pa daj mi že mir! Nisem zatreskana vanj, on ni zatreskan vame in ti si totalna trapa, ker odrivaš stran prijateljico, ki ti hoče samo dobro.«

Z velikim truščem sem odvrgla pladenj na stojalo, se obrnila na peti in odvihrala iz jedilnice, kolikor je pač šlo hitro, glede na to, da so se mi copati lepili na umazan linolej.

Pa zakaj so mi vsi težili?! V tistem trenutku nisem imela ne fanta ne prijateljice, čeprav sem globoko v sebi hotela oboje. Ampak karkoli bi izbrala, bi ogrozilo drugo. In tako sem ostala brez vsega.

Je bilo tako bolje? sem se spraševala. Če ne moreš imeti prijateljstva in ljubezni: je bolje izbrati vsaj eno ali moraš, da imaš čisto vest, vztrajati pri tej nadležni, skoraj neznosni, noro zoprni praznini? Ker zakaj bi ostala brez prijateljice in fanta, ko pa imam lahko vsaj fanta … ali mogoče kdaj spet prijateljico? (In zakaj sem fanta omenila najprej?) Bi Klari Jasni lahko kdaj odpustila, da mi je preprečila imeti zvezo, v kateri bi lahko ostala srečna do konca svojih dni? In ali bi, če bi hodila z XX, sploh kdaj pozabila, da sem zanj žrtvovala BFF, ki jo poznam že od prvega razreda in mi je stala ob strani v vseh godljah?

Vidite: če bi bila matematika za kaj koristna, bi nas gotovo naučila, kaj je boljše: ena ali nič.

Prijateljstvo in ljubezen?

Ampak – kot že veste – jaz res nisem matematičarka in v resnici mi nista pretirano všeč ne ena ne nič, ker sem fenica večjih številk (razen pri kilogramih). Poleg tega sem včasih strašno naivna in verjamem v srečne konce. Rada sanjarim, da je moje življenje romantična komedija, v kateri bi si na koncu vsi stekli v objem (poročila bi se seveda midva z XX, Klara Jasna pa bi končala s kakim čednim znanstvenikom, ki bi ji izpovedal ljubezen v laškem enajstercu, z metaforami iz slovarja tujk).

Na žalost v resničnem svetu ne poznam veliko najstnikov, ki bi vedeli, kaj je laški enajsterec, in ob besedi tujka ne bi najprej pomislili na eksotično lepotico. Tu se bo morala Klara Jasna znajti sama. Zato pa sem po dolgem pogovoru s plišastim medvedkom sklenila, da:

- bom obdržala prijateljico

- in preverila, ali bi XX res hotel biti moj fant.

Se vam zdi trapasto?

Mogoče.

Da lažje živim sama s sabo, temu raje rečem: pogumno.

Nekje sem prebrala, da bistveno bolj obžalujemo izzive, ki se jih nismo lotili, ker nas je bilo strah, kot tiste, ki smo se jih, pa nam je spodletelo. Bom že preživela, če se načrt sfiži. V medvedka pač lahko jokam tudi pozneje …

Ja, tako sem si prigovarjala, da sem si vlivala pogum.

Odločitev – 1. uvod

»Kakšna se ti zdi Klara Jasna?« sem enkrat, ko sem se počutila do pokrovke polna poguma, vprašala XX-a. Ravno si je v usta nosil solato.

Prežvečil je in odgovoril: »Pa, v redu. Čisto fajn punca.«

»A ti je všeč?« sem ustrelila.

»Ha?!« Prisegla bi, da se mu je solata zataknila nekje med poklopcem in mehkim nebom, ker je nenavadno zagrgral.

Ponovila sem vprašanje.

»Najbrž je čisto v redu,« je rekel, ko mu je solata končno zdrknila po požiralniku. »Zakaj?«

»Ali bi hodil z njo?« (V filmu bi to vprašanje zastavila mrtvo hladno, v resničnem življenju pa sem bila pošteno živčna.)

»Kaj če bi?«

»Hodil. Z njo.«

Še zdaj ne vem, zakaj sem mu morala vse povedati dvakrat. Upam, da nima težav z ušesi.

»Ne bi,« je rekel po krajšem premisleku. »Ni mi všeč na ta način.«

Pokimala sem. »Okej. Hvala.«

Preostanek kosila sva oba buljila v krožnik.

Odločitev – 2. uvod

Potem sem na poti domov prestregla še Klaro Jasno. Ni ji bilo všeč, da sem se ji postavila na pot, zato se je delala, da me ne vidi. Ampak jaz sem lahko trmasta, če hočem.

»Klarči, se ti zdi, da je najino prijateljstvo odvisno od fantov?«

Tišina.

»Misliš, da bi se bolje razumeli, če bi ostali samski in nobena od naju ne bi bila z XX, četudi bi bili obe nesrečni? Bi se kaj spremenilo, če bi se jaz za vedno odpovedala vsem stikom z XX – bi mu potem postala všeč ti?«

Klara Jasna je še vedno molčala.

»Moraš mi verjeti, da tega nisem načrtovala. In da najprej sploh nisem razmišljala o XX na ta način. Trdno sem držala pesti, da bi se zaljubil vate. Zdaj pa … Pravzaprav ne vem, kaj čutim. Ampak ne morem reči, da ničesar. Res nisem hotela, da bi se tako obrnilo, a se je. In nočem ti lagati. Kljub temu mi je najino prijateljstvo zelo pomembno in upam, da še ni prepozno, da ga rešiva.«

»Ne vem,« je končno rekla Klara Jasna.

»Česa ne veš?«

»Ne vem, če ni prepozno. Na živce mi gre, da nikoli nisem všeč nobenemu fantu, čeprav se trudim, medtem ko si ti tega niti ne želiš, pa vendar vsi skačejo okoli tebe.« To ne bi moglo biti dlje od resnice, a sem iz previdnosti držala jezik za zobmi. »Nekako še razumem, če gre za fante, ki nimajo zveze z mano. Ampak da je to XX …« Postajala je vse bolj jezna. »Dolgo sva prijateljici, toda trenutno ne morem biti vesela zate, če boš hodila z XX. In če ne bom vesela zate, ne bom dobra prijateljica. Pa tudi ti ne boš dobra prijateljica, če boš vedela, da prispevaš k moji nesreči.«

»Kaj pa, če se nekaj časa sploh ne bi pogovarjali o XX?« sem predlagala.

»Hočeš reči, da bova imeli tabu?«

»Ja.«

Zvenelo je neumno in neprimerno in celo škodljivo, vendar po svoje tudi edino smiselno in logično. Kot če imaš alergijo. Bolezni ne odpraviš, če se izogibaš alergenu, lahko pa omiliš simptome.

»Ne vem.«

»Dajva poskusit.«

Klara Jasna je naredila grimaso, ki je nedvoumno izražala dvom, vendar je prikimala. »No, prav.«

To me je tako osrečilo, da sem se ji vrgla v objem. »Klarči, jaz sem te tako pogrešala!«

Klara Jasna je zavzdihnila. »Pa saj jaz tebe tudi.«

Ni dodala, da se ji je v tistem en kamen odvalil od srca, drug pa se je nanj privalil.

Mogoče bi to morala opaziti. Mogoče v drugačnih okoliščinah tudi bi. Tokrat pa me je zaslepilo, da sem končno spet verjela v čudeže.

Članek je bil objavljen v reviji PIL

Pil, revija za najstnike, prinaša zanimivo branje o tegobah odraščanja, glasbi, filmu, športu, zanimivostih iz Slovenije in sveta in še marsikaj.

Več o reviji >